Zgodovina stiške cerkve

    Leta 1132 so Višnjegorski grofje z oglejskim patriarhom Peregrinom zamenjali kos zemljišča, na katerem so menihi cistercijani začeli graditi samostan. S tem dogodkom se začne pisati tudi zgodovina stiške redovne in od leta 1784 dalje tudi župnijske cerkve. Verjetno so istočasno s polaganjem temeljev nove samostanske hiše, začeli graditi tudi cerkev. Cerkev so gradili 20 let, tako da jo je 8. julija 1156, oglejski patriarh Peregrin lahko posvetil. Stiška cerkev je dolga 64 in široka 18 metrov.

    Kako je izgledala stiška cerkev, so pokazale šele raziskave v začetku 20. stoletja. Do takrat je namreč veljalo prepričanje, da so prvotno cerkev v baroku podrli in postavili novo.
     Stiška cerkev je bila vse od svojega začetka troladijska slopna bazilika z izrazitim svetlobnim nadstropjem in prečno ladjo. Vsa notranjščina je bila pokrita z lesenim stropom. V cerkvi ni bilo nobenega okrasja. Po sredini je bila cerkev predeljena z nizko steno, ki je delila vzhodni, za patre določeni del, od zahodnega, namenjenega bratom laikom. Cerkev je imela oltarje v vseh petih apsidah ter enega ob bratovski pregradi. Oltarji so bili preprosti, brez oltarnih nastavkov, le na glavnem oltarju je stal lesen poslikan križ.

    Leta 1475 so Stično prvič napadli Turki. Samostan so izropali in požgali. Prizaneseno ni bilo niti samostanski cerkvi. O nastali škodi ni poročil, vendar če vemo, da je bila vsa oprema lesena, lahko sklepamo, da od nje ni moglo dosti ostati. V obnovi po turškem napadu je cerkev dobila gotski prezbiterij s tristranim zaključkom in stopničastimi oporniki na zunanjščini. Je pa turški napad zaznamoval stiško cerkev za vse prihodnje rodove. Obnovljeno cerkev so namreč posvetili Žalostni Materi Božji.

     Leta 1529 so Turki samostan ponovno napadli. Samostanska družina se je zatekla v trdnjavo, ki je v napadu vzdržala, medtem ko sta bila samostan in cerkev znova izropana in požgana.

    Še dobrih sto let je morala stiška cerkev čakati na resno obnovo in predelavo. To se je zgodilo, ko je opatijo vodil opat Jakob Reinprecht. Dela so bila končana leta 1622. Takrat je cerkev dobila baročno podobo, ki se je ohranila do današnjih dni. Na zahodu so cerkev skrajšali za eno arkado. Vse tri vzdolžne ladje so obokali. Na stičišču vzdolžnih in prečne ladje so zgradili kupolo. Pod arkadami pa so postavili trinajst novih oltarjev. Cerkev je leta 1622 ponovno posvetil tržaški nadškof Reinald Scharlichi. Opat Jakob Reinprecht se je lotil predelave tudi starega gotskega zvonika, v katerega je dal leta 1625 obesiti dva nova zvonova. Novi zvonik je imel tudi orgelski pomol, na katerem je stal orgelski rog. Opat Jakob je za cerkev preskrbel tudi novo cerkveno posodje in drugo opravo. Kupil je toliko mašnih plaščev, koliko je bilo oltarjev. Dal je napraviti tudi nove kelihe in mitro.

    Leta 1746 je opat  Vilijem Kovačič cerkev temeljito obnovil. Opat  Franc Ksaver Tauferer je leta 1766 naročil nov križev pot  pri slikarju Fortunatu Bergantu ter leta 1768 oskrbel cerkvi nove klopi. Leta 1770 je opat Tauferer naročil nove korne sedeže in nekako v istem času nove oltarje, ki so jih postavili ob bok stranskih ladij, ter še danes krasijo stiško baziliko.

    Ko je bil leta 1784 samostan razpuščen, je stiška cerkev postala župnijska. Cerkev je bila mnogo prevelika za stiško župnijo, zato je začela propadati. O žalostnem stanju stiške cerkve in samostana nasploh, je v svojem dnevniku popisal Anton Martin Slomšek, ko je obiskal Stično. Nekoliko se je popravila cerkve lotil župnik Janez Hinek, ki je bival v Stično od leta 1846 do 1886.

   Do večje obnove in popravila cerkve je prišlo šele leta 1927 - 28. Takrat so vso notranjost cerkve zidarsko prenovili in prebarvali. V tej predelavi so nastale tudi arkade v prezbiteriju.

    Leta 1936 je arhitekt Suhadolc izdelal nov oltar v obliki prirezane piramide, na katerem je stal star medeninast tabernakelj iz nekdanjega glavnega oltarja. Ta oltar so namestili v cerkev ob 800 - letnici ustanovite stiške opatije. Posvetil ga je škof Gregorij Rožman. Hkrati z novim oltarjem pa je stiška cerkev ob 800 - letnici opatije dobila še posebno darilo. Papež Pij XI. jo je namreč povzdignil v baziliko in ji s tem podelil čast in privilegije, ki pripadajo večjim in pomembnejšim svetiščem.

   Žalostna usoda je zadela stiško baziliko v postnem času leta 1945, ko je bila skupaj s samostanom dvakrat bombardirana. V teh napadih je bil poškodovan zvonik in dva zvonova, ter glavni oltar. Razbila se je tudi večina oken v baziliki.
  
    Poškodovano baziliko so obnavljali zelo počasi. Leta 1953 so vzidali nova okna, ki jih je poškodovalo bombardiranje leta 1945. Leta 1954 je arhitekt Jože Plečnik za glavni oltar bazilike izdelal nov tabernakelj, zasnovan, kot samostojno hišico z dvojnimi vrati. Tabernakelj je okrašen s pasarskimi izdelki. Zlasti so zanimivi kovinski ptiči, ki dokazujejo, da je bil tabernakelj narejen nalašč za Stično. Leta 1956 so začeli prekrivati baziliko. Tudi streha je bila močno poškodovana med bombandiranjem leta 1945, vendar so jo takrat za silo pokrpali. Leta 1959 so v cerkvi napeljali prvo ozvočenje, popravili električno napeljavo in montirali osem reflektorjev. Leta 1960 so prebarvali streho zvonika, leta 1962 pa pa pričeli z beljenjem notranjščine bazilike.

    8. oktobra 1967 je bil blagoslovljen mali cerkveni zvon, ki je izviral še iz leta 1464, vendar ga je uničila letalska granta in ga je prelila livarna Galjevica. Leta 1969 so prestavili krstni kamen v Alojzijevo kapeli ter mu po načrtih arhitektov Kregarja in Bitenca dodali zgornji del.

    Zadnja predelava stiške cerkve je bila v skladu s pokoncilsko reformo leta 1977 po zamisli arhitekta Toneta Bitenca. Takrat so zvišali prezbiterij in vanj postavili nov oltar, tako da je bil duhovnik obrnjen proti ljudem. Oltar je blagoslovil ljubljanski nadškof Jožef Pogačnilk. Glavni oltar je bil odstranjen, tabernakelj pa je dobil nov podstavek in s tem svojo značilno podobo.

     Leta 1971 so na novo uredili ozvočenje in elektrificirali zvonjenje. Leta 1977 so  v baziliki napeljali centralno kurjavo   in leta 1982 pa so pod kupolo obesili kroglast lestenec, delo arhitekta Franceta Kvatrenika.