Zakramentali

KRŠČANSKI POGREB

Krščanski pogreb
    Smrt brata ali sestre v krščanski skupnosti ne prizadene le družine pokojnika, temveč celotno občestvo. Pogrebni obred ni zakrament. Pokojnemu, ki nas je zapustil, se Bog ne razodeva več v znamenjih, temveč iz obličja v obličje. Zato se skupnost zbere ob slovesu vsakega člana. Ob pogrebu obhaja Kristusovo velikonočno skrivnost in moli, da bi rajni s Kristusom prešel iz smrti v življenje. Z molitvami izpovedujemo, da ostajamo povezani z rajnimi po Kristusu, ki nas združuje.

Kako ravnati ob smrt

    Ko se izteče zemeljsko življenje, krščanska navada zahteva, da pokojniku izkažemo primerno čast in pozornost. Prav je, če je le mogoče, da se družina zbere k skupni molitvi. Če je prilika in od nastopa smrti še ni minilo 30 minut, lahko pokličete duhovnika, da opravi pogojno maziljenje in poslednje priporočanje. Nato naj svojci, osebno in ne preko telefona, o smrti obvestijo župnika. Župnik zbere podatke, ki so potrebni za vpis v mrliško knjigo. Skupaj pripravijo osmrtnico in se dogovorijo o dnevu, uri in načinu pogreba. Župnik nato poskrbi za objavo smrti na župnijski oglasni deski.

Zvonjenje ob smrti
    Šele ko župnik opravi razgovor s svojci pokojnika, se lahko naroči naznanilo smrti z malim zvončkom, navčkom. Za pričetek zvonjenja je vedno potrebno dobiti župnikovo dovoljenje, razen ko gre za smrt člana samostanske družine, krajevnega škofa, papeža ali župnika samega. Red zvonjenje je sledeč; če umre moški zvoni trikrat po eno minuto, če umre ženska zvoni dvakrat po minuto in pol, če umre otrok zvoni enkrat tri minute. Med enim in drugim zvonjenjem naj bo pol minute premora. V primeru smrti krajevnega škofa ali papeža, smrt naznani veliki zvon.

    Ob smrti župljana se trikrat dnevno zvoni s tremi zvonovi, zjutraj ob 7.00, ob 12.00 in zvečer po zvonjenju Avemarije. To zvonjenje naj bi vernike spodbudilo k molitvi za pokojnika. Zvoniti se prične takoj po tem, ko pokojnika položijo na mrtvaški oder. Če je umrl drugje se z zvonjenjem počaka toliko časa, da ga pripeljejo na kraj, kjer bo ležal do pogreba. Župljanom, ki spadajo k podružnični cerkvi v Metnaju se zvoni v Metnaju. Lahko pa se dogovorijo tudi za zvonjenje v župnijski cerkvi.

    Če je umrl nekdo, ki je izviral iz naše župnije, a je umrl drugje in bo tam tudi pokopan, se njegovo smrt lahko naznani z navčkom, tako kot je bilo že omenjeno, vendar le, če se na oglasni deski obesi tudi osmrtnica. Po dogovoru, se lahko na dan pogreba, zjutraj in po opoldanskem zvonjenju angelovega češčenja, zvoni s tremi zvonovi.

    Za zvonjenje se cerkvi, kjer je zvonilo nameni od škofijskega ordinariata predpisani dar. Tega daru pa so v znak hvaležnosti oproščeni botri zvonov.

Komu lahko naklonimo cerkveni pogreb

    Zakonik Cerkvenega prava določa, da je treba vernim rajnim oskrbeti cerkveno pogrebno opravilo. Iz tega sledi, da ima pravico do cerkvenega pogreba vsakdo, ki je bil krščen v katoliški Cerkvi, ter ni bil na lastno željo ali po naloženi kazni iz nje izključen, ne glede na to kakšne smrti je umrl. S tem je izključena stara praksa, ko se je cerkveni pogreb odklonilo ljudem, ki so naredili samomor. Članu sestrske krščanske Cerkve, pravoslavne ali evangeličanske, se ravno tako omogoči cerkveni pogreb, ki pa se ga prilagodi v skladu z ekumenskim pravilnikom. Nova ureditev pogrebnega obreda dopušča tudi možnost cerkvenega pogreba za nekrščenega človeka. Ta obred pa je bistveno drugačen od običajnega, kot ga poznamo.

Oblike pogreba
    Zakonik Cerkvenega prava zelo priporoča, naj se ohrani pobožna navada pokopavanja teles rajnih, vendar ne prepoveduje sežiganja, razen če bi bilo iz razlogov, ki so nasprotni krščanskemu nauku. Torej je sam način pokopa prepuščen domačim, oziroma volji pokojnika, vendar toplo priporočamo, naj se upoštevajo krajevne navade. Tudi je prav, da se omogoči nek določen čas, ko se lahko drugi župljani od pokojnika poslovijo, ga pokropijo in z molitvijo priporočijo Božjemu usmiljenju. Hkrati je to tudi čas, ko krščanska skupnost lahko pokaže svojo pieteto in solidarnost s svojci pokojnika. Če se svojci odločijo za raztros pepela pokojnika, velja za Stično, da se pogrebni obred obhaja samo v cerkvi in duhovnik ne gre na pokopališče.
Čedalje več ljudi se odloča, da namesto za cvetje in sveče darujejo v dobrodelne namene. To je plemenita gesta, ki poleg naše molitve pomaga pokojnemu, hkrati pa spomin nanj povezuje z dejanji dobrote in solidarnosti.



ZAROKA

Namen
    Ob velikih dogodkih našega življenja čutimo Božjo bližino in dobroto. Gotovo je za dva, ki nameravata skleniti krščanski zakon, zaroka pomemben življenjski dogodek. Pa ne le za njiju, temveč tudi za njune starše in vse domače.

    Krščanski starši so poleg vzgoje dolžni nuditi svojim otrokom tudi pomoč, ko se le ti pripravljajo na zakon. Zaroka med kristjani je za obe družini pomemben dogodek, ki naj bi ga obhajali s posebnim obredom in s skupno molitvijo. Vsi navzoči se morajo zavedati, da pri zaroki ne gre za poročni obred.
    Obred je sestavljen iz besednega bogoslužja. Temu sledi blagoslov zaročnih prstanov in blagoslov zaročencev.



MOLITVENO BOGOSLUŽJE

    Osebna molitev raste iz molitve Cerkve. Molitev krščenega človeka se vedno tesno povezana z vsem krščanskim občestvom.

    Zjutraj opoldne in zvečer duhovniki, redovniki in redovnici ter nekateri laiki molijo iz Bogoslužnega molitvenika ali brevirja, kot mu navadno pravimo. Molitveno bogoslužje je sestavljeno iz psalmov, branja in premišljevanja svetopisemskih odlomkov, odpevov in prošenj.

Razpored molitvenega bogoslužja v Stični

V Stični se molitvenega bogoslužja lahko udeleži vsakdo, ki pride v času bogoslužja v cerkev.

5.00 - bogoslužno branje in hvalnice
6.30 - konventan sveta maša
7.10 - dopoldanska molitvena ura
12.15 - opoldanska molitvena ura
13.15 - popoldanksa molitvena ura
17.30 - večernice
19.00 - sklepice



LJUDSKE POBOŽNOSTI

    Ljudske pobožnost so tista verska opravila, ki jih lahko opravi vernik sam, ne da bi bil za to potreben voditelj, kot uradni zastopnik Cerkve. Seveda ni ovire, da se pri tej molitvi združi več ljudi in da jih včasih vodi tudi duhovnik ali diakon. Ljudske pobožnosti niso zapovedane, kot je na primer zapovedana udeležba pri sveti maši, ampak se jih udeležujemo iz osebne vneme, ljubezni in zavzetosti.

    Ljudske pobožnosti, ki so danes pri nas znane in razširjene so nastale v drugem krščanskem tisočletju kot protiutež zgolj latinski liturgiji. Najpogostejše oblike ljudskih pobožnosti so: angelovo češčenje, križev pot, rožni venec, romanja, šmarnična pobožnost, litanije, celodnevno češčenje.