Zgodovina stiške župnije

    Čeprav se v Stični srečujemo z visokimi letnicami in bogato zgodovino, bi to težko rekli za stiško župnijo. Dušno pastirstvo stiškim menihom ni bilo tuje, saj so vse od svojega prihoda leta 1132 skrbeli tudi za dušni blagor ljudi. V zlati dobi stiške opatije so oskrbovali kar lepo število župnij, povezanih v stiškem arhidiakonatu. Danes se na ozemlju tega arhidiakonata nahaja 75 župnij. Ozemlje današnje stiške župnije je bilo vse do leta 1784 razdeljeno med župniji Višnja Gora in Šentvid pri Stični. Meja med župnijama pa je bil potok Stičnica. Ko je cesar Jožef II. leta 1784 razpustil stiški samostan in so njegovo ozemlje priključili ljubljanski škofiji, je bila za duhovno oskrbo ljudi, ki so bili navezani na samostan ustanovljena župnija Stična.

    Za prvega župnika je bil imenovan odstavljeni opat Franc Ksaver Taufferer, ki je že po enem letu odšel v Ljubljano. Župnijo je nato za 113 let prevzela v oskrbo ljubljanska škofija, ki jo je upravljala po svojih duhovnikih. V času od razpusta do obnovitve, je v Stični delovalo 16 duhovnikov ljubljanske škofije.

    Večina od njih ni zapustila v Stični kakšnih posebnih sledi. Izjema sta bila le Janez Hinek, (1846 – 1875) in Primož Ribnikar (1875 – 1893). Župnik Hinek je v času svojega župnikovanja popravil in obnovil cerkev in župnišče ter leta 1870 pripravil zelo uspel ljudski misijon. Primož Ribnikar pa je dal leta 1893 preliti tri stare zvonove in v zvonik obesil dva nova.

    Ko so se leta 1898 v Stično vrnili cistercijani, so prevzeli tudi skrb za stiško župnijo. 20. avgusta 1899 je bila župnija izročena v upravo samostanu. Do leta 1918 so bili župniki nemški patri, za katere pa je značilno, da so se vsi zelo dobro naučili Slovenščine. Leta 1918 je postal župnik Slovenec p. Avguštin Kostelec. Prva desetletja 20. stoletja so bila čas velikih obnovitvenih del v samostanu in cerkvi. Hkrati je ta čas razburkala prva svetovna vojna, ki je v Stično preselila dobršen del Goriške škofije skupaj z nadškofom in metropolitom Frančiškom Sedejem. Prisotnost bogoslovcev, bogoslovnih profesorjev in duhovnikov beguncev je dala pečat tudi življenju župnije. Nadškof Sedej je v času svojega bivanja v Stični mnogokrat daroval mašo za ljudstvo, v velikem tednu leta 1917 pa v stiški cerkvi daroval celo krizmeno mašo in blagoslovil sveta olja.

    V obdobju med vojnama sta tako samostan kakor tudi župnija doživljala verski razcvet. Zlasti je močan pečat na župljane vtisnilo praznovanje 800-letnice stiške opatije leta 1936. V tem času so bili posvečeni trije novi zvonovi, popolnoma je bila prenovljena cerkev, posvečen je bil nov oltar, v Stični so se vrstila mašniška posvečenja in nove maše. Če je opatija močno oblikovala versko življenje v vsem slovenskem prostoru, to toliko bolj velja za stiško župnijo.

    Žal pa je to idilo pretrgala druga svetovna vojna, še bolj pa čas po njej. Stiške župljane je razdelila v dva tabora, ki sta se borila za isto domovino, vsak na svoji strani, žal pa tudi drug proti drugemu. Vojna je vzela življenje devetim stiškim redovnikom. Župnik p. Benedikt Bolcar je aprila 1949 podlegel posledicam zasliševanj in zapora. Vsi patri so bili vsaj nekaj časa zaprti. Vse to je onemogočalo normalen razvoj župnije.

    Pa vendar je bilo tudi tega enkrat konec. Oblast je čedalje bolj popuščala, začela so se obnovitvena dela v samostanu in cerkvi. Novi časi so dali nove možnosti tudi stiški župniji. Nove pastoralne smernice so zajele tudi stiško župnijo. Ustanovljen je bil župnijski pastoralni svet ter leta 1992 župnijska Karitas. Stična se je vključila v program mladinske pastorale. Mnogo mladih je začelo prihajati v Stično na duhovne vaje ali druga srečanja, mladi iz Stične pa so se začeli udeleževati mladinskih programov zlasti v povezavi s Taizejem in evropskimi ter svetovnimi srečanji mladih. Zelo priljubljena so postala Mavrična romanja na Brezje. Župljani so sodelovali pri različni slovesnostih, obletnicah in novih mašah v samostanu in baziliki. Leta 1997 je bil v Stični misijon. Leta 2003 je župnija ustanovila Župnijski mladinski center, kot zasebni zavod za razvoj in promocijo mladih.

    V bližnji Ivančni Gorici, ki se je po drugi svetovni vojni naglo razcvetela je bila, leta 1971, v Kraljevi hiši urejena začasna kapela z željo, da se tu ustanovi pastoralno središče z lastno cerkvijo in župnijo. Leta 1990 je bila ustanovljena nova župnija in leta 1992 blagoslovljena nova cerkev.

    Tudi v Stični je župnija gradila. Samostan je v letih 2005 - 07, preuredil in popolnoma obnovil nekdanji samostanski mlin. Te nove prostore je namenil župniji, da si je v njih uredila župnijski dom. Župnijski dom je bil blagoslovljen in slovesno predan svojemu poslanstvu 26. avgusta 2007.

Vidnejši stiški župniki:

opat Franc Ksaver Tauferrer 1784-85
Janez Hinek 1846-75
Primož Ribnikar 1875-93
opat Gererd Maier 1899-1912
opat Bernard Widmann 1912-20
opat dr. Avguštin Kostelec 1920-22
p. Benedikt Bolcar 1922-411 1949
p. Simon Ašič 1949-51, 1964-80
p. Gabrijel Humek 1952-53
opat Rafael Ašič 1953-64
opat Janez Novak 1980-2007